Sonet: Slovo
Med čipkami ledene pajčevine
razblinjajo še zadnje se tančice,
ki stkale so spominov jih predice
za čas, ko hrepenenja sij izgine.
Ostalo nič ne bo, kar v srcu raslo;
zaman bila je vsaka noč prečuta;
od nekdaj zate je - zdaj spona kruta
mi z bolom stiska upanje ugaslo.
Odidi, zbeži tja, kjer tavajoče
v megli se bodo misli izgubile,
a v sebi vedi, da je nemogoče,
da našla to boš, kar so v meni vile;
v trenutkih tihih, ko le duša joče;
z igrivim plesom verzov prebudile.
Danes pa en malo bolj melanholičen sonet :)
Tudi nekako bolj v smeri elegije, poet Dejan, ti sonet lepo zasije ...
Prav lepo pozdravljen,
Sašo
Sašo,
hvala za pohvalo (tvoje mnenje ima zame veliko težo) - elegija je moj zaščitni znak, konkretna merica še pride :)
Lep pozdrav, Dejan
Slovo je večkrat zarečeno ... lahko naznanja novo začenjanje ... na drug način ...
Lp Caki
Prelijepa je tvoja melankolija, Deane!
"...da našla to boš, kar so v meni vile;
v trenutkih tihih, ko le duša joče;
z igrivim plesom verzov prebudile."
Lp, Katica
Caki,
lepa misel, ampak slovo je vedno slovo - pride pa kaj (ali kdo) na novo.
Lep pozdrav, Dejan
Katice,
noč ima svojo moč, spomini pa tudi.
Hvala za branje in pohvalo!
Lep pozdrav, Dejan
Ivan,
Hvala za pohvalo!
Lep pozdrav, Dejan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dejan Bosil
- 31. 01. 2025 ob 12:03
- Prebrano 729 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 374.62