Žur, pijača,

temna topla noč,

vonj morja v zraku,

dotik vetra na koži.

Koraki negotove gotovosti,

nosili so me nazaj domov.

A tam sredi Kopra,

lokalni kralj ulic.

S steklenim žezlom v roki,

veselo rajal v noči.

Rekel sem, jebat ga,

je fajn, če človek družbo ma.

Z njim postojim,

se mal pogovorim.

Žezlo stopljenega zlata,

spila sva oba,

se objela in kakšno tudi zapela,

v temno toplo noč.

Povej ti, ki si moder,

ti, ki si star,

daj mi moder nasvet,

ti moj dragi car.

Kralj me objame in mi deja:

"Poglej te hiše, te ulice zlata,

lahko imel bi vse, a se mi ne da.

Jaz srečo imam v žezlu.

V žezlu tekočega zlata!"

Tako mi je dejal,

nato sva se razšla.

Ne denarna veličina,

pač pa čustvena milina,

sem si rekel,

v gotovi negotovosti vračajoč domov.

Erazem Skuk