Vode bi
Spokojno stojim v preseku časa.
Vame se stekajo vse ceste,
morja, drevesa, misli, glasba,
ki se giblje in vtiska v žareč pečat.
Prisluškujem svetu zunaj.
Sence in utrujena sivina
pojemajoče zavijata.
Zrak se medi,
prižiga volja.
Povabim svetlobo,
podajam roko,
telo vrelo kliče,
pridi ponj.
Morda ne razumeš,
tukaj te čakam,
vtisnjena v večnost.
Skrivnostna pokrajina, ki je lahko tako zunanja kot notranja, poganjata to pesem, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
- 02. 02. 2025 ob 20:56
- Prebrano 274 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 143.57