Odpeljem se iz mesta;
od ponedeljka do petka sem čakal
in si želel.
V glavi sem si slikal,
kaj vse bom v soboto zunaj počel.

In pride sobota
ter jaz oddivjam na polje
na zamrznjeno Barje,
stopim ven in zadrhtim.
Mraz po meni plane
oči zaskeli ta bela svetloba
luč z neba, ki je v pisarnah ni videti.

Želel sem si kot otrok
cel teden sem upal, da bom
našel lužo
in skakal po njej,
kot da se mi je snelo.

Ampak,
ko pridem do njé
jo je mraz že ujel v svoje ledene roké,
nič ne bo s skakanjem
(verjetno bi padel in si polomil roké).

Stojim tam kot polit kuža
razočaran nad tem,
da je medtem, ko sem sanjaril
minilo celo leto.
V sebi čutim,
da me bo to divjanje pobralo.
Denar je postal več vreden
od navadne luže za skakanje ...

KDAJ SE MI JE LAHKO TO ZGODILO?!!!

Tomaž Jevšenak