Takrat, med razodetjem, ki sva si ga
deležila, sem te resnično videl …
Ne le z očmi – videl sem te kot slepec tudi z dlanmi in trepetavo
ustnico ter utripajočim udom. V tistem dolgotrajnem hipu, ko sva si
podarila dvoje nežnosti in si jih zapečatila najprej z najstniško
plahim poljubom, zatem pa z uničujočim sladostrastjem – takrat sem
te resnično videl.
In od takrat vem kdo si …
Odkar sem te resnično videl, vem:
Ti si moja Atena – boginja boja; saj samo zate vojujem bitke s
sabo; svojim večnim nasprotnikom in ti polagam premagančevo
prebodeno srce na žrtvenik koščeni. Žrtvenik na katerem so rodovi
mojih prednikov žrtvovali svoje kosti, svojo kri in svoja semena,
da bi iz njih vzklil in vzkalil nekdo, ki je hkrati dar in
darovalec – jaz – tebe ponižni častitelj.
Odkar sem te resnično videl, vem:
Ti si moja Afrodita – boginja lepote; s svojimi prodornimi očmi,
urejeno pričesko, mamljivo postavo ter s svojim kakor večerno nebo
ožarjenim in samoumevnim skrivnostnim nasmehom, ki me – tebe
častilca – pomirja v teh srcu nemirnih dneh, ko me niti Čas več ne
obiskuje, da mi ne zmoti poglobljenih misli nate.
Odkar sem te resnično videl, vem:
Ti si moja Diana – boginja lova, v svoji eleganci in graciozi
spominjajoč na levinjo – črnoafriško boginjo moči, ki ji podarjam
svoj ulov znanj, razmišljanj, dojemanj, čutenj in razsodnosti na
oltarju mraka – temu tihemu spremljevalcu vseh častitljivih lovcev
in te zagrnjen z njegovim skrivnosti polnim plaščem molče
častim.
Odkar sem te resnično videl, vem:
Ti si moja Devi – boginja mati; v svoji preprosti nežnosti, ki diši
po domačem ognjišču in ravnokar spečenem kruhu – od nekdaj sanjana
Pramati si, katere nedrja so večno pripravljeno, neupadljivo
nujeno, dobrohotno in blagodejno zavetje izgubljenemu meni.
Odkar sem te resnično videl, vem:
Ti si moja Vak – boginja besed, ki v svojem besedoznanju molče
sprejemaš molitev, ki jo včasih rohnim in spet drugič molčim tebi v
čaščenje.
Odkar sem te resnično videl, vem:
Ti si moja Fortuna – boginja usode; včasih kruta v svoji marmorni
pozornosti, s katero v tihoti srca izmenično odrejaš, zdaj muke,
zdaj sladkosti svojemu občestvu vernikov zdolaj, ki so združeni v
podobi nekega mene, ki ritmično trpeč v sladostrastju sanja molitve
v panteon boginj, ki jim ni videti konca, četudi so vse utelešene v
le eni sami in edini boginji – boginji, ki jo nosim v sebi in v
svojem sebstvu; v obliki dotika, v obliki nasmeha, v obliki veselja
in nežnosti – bolj kakor v sami podobi, in jo častim kot vsak pravi
častitelj v veri in upanju po združenju v Eno.
Odkar sem te resnično videl, vem:
Ti si moja Kali – boginja smrti, ki me z okrvavljenimi ustnicami,
raztrgaš in ubijaš vedno znova in znova, ter plešeš nad mojimi
oglodanimi ostanki svoj uničujoči ples, dokler se zopet ne dvignem
kot neuničljivi Feniks iz pepela ter zaplujem pod nebo nazaj v tvoj
smrtonosni objem, ki me ponovno potegne v vrtinec blažene
ponavljajoče se smrti.
Odkar sem te resnično videl, vem:
Ti si boginja …
in ob razodetju, ki ga občasno in vse pogosteje ponavljava