Razodetje

Takrat, med razodetjem, ki sva si ga deležila, sem te resnično videl …

Ne le z očmi – videl sem te kot slepec tudi z dlanmi in trepetavo ustnico ter utripajočim udom. V tistem dolgotrajnem hipu, ko sva si podarila dvoje nežnosti in si jih zapečatila najprej z najstniško plahim poljubom, zatem pa z uničujočim sladostrastjem – takrat sem te resnično videl.

In od takrat vem kdo si …

Odkar sem te resnično videl, vem:

Ti si moja Atena – boginja boja; saj samo zate vojujem bitke s sabo; svojim večnim nasprotnikom in ti polagam premagančevo prebodeno srce na žrtvenik koščeni. Žrtvenik na katerem so rodovi mojih prednikov žrtvovali svoje kosti, svojo kri in svoja semena, da bi iz njih vzklil in vzkalil nekdo, ki je hkrati dar in darovalec – jaz – tebe ponižni častitelj.

Odkar sem te resnično videl, vem:

Ti si moja Afrodita – boginja lepote; s svojimi prodornimi očmi, urejeno pričesko, mamljivo postavo ter s svojim kakor večerno nebo ožarjenim in samoumevnim skrivnostnim nasmehom, ki me – tebe častilca – pomirja v teh srcu nemirnih dneh, ko me niti Čas več ne obiskuje, da mi ne zmoti poglobljenih misli nate.

Odkar sem te resnično videl, vem:

Ti si moja Diana – boginja lova, v svoji eleganci in graciozi spominjajoč na levinjo – črnoafriško boginjo moči, ki ji podarjam svoj ulov znanj, razmišljanj, dojemanj, čutenj in razsodnosti na oltarju mraka – temu tihemu spremljevalcu vseh častitljivih lovcev in te zagrnjen z njegovim skrivnosti polnim plaščem molče častim.

Odkar sem te resnično videl, vem:

Ti si moja Devi – boginja mati; v svoji preprosti nežnosti, ki diši po domačem ognjišču in ravnokar spečenem kruhu – od nekdaj sanjana Pramati si, katere nedrja so večno pripravljeno, neupadljivo nujeno, dobrohotno in blagodejno zavetje izgubljenemu meni.

Odkar sem te resnično videl, vem:

Ti si moja Vak – boginja besed, ki v svojem besedoznanju molče sprejemaš molitev, ki jo včasih rohnim in spet drugič molčim tebi v čaščenje.

Odkar sem te resnično videl, vem:

Ti si moja Fortuna – boginja usode; včasih kruta v svoji marmorni pozornosti, s katero v tihoti srca izmenično odrejaš, zdaj muke, zdaj sladkosti svojemu občestvu vernikov zdolaj, ki so združeni v podobi nekega mene, ki ritmično trpeč v sladostrastju sanja molitve v panteon boginj, ki jim ni videti konca, četudi so vse utelešene v le eni sami in edini boginji – boginji, ki jo nosim v sebi in v svojem sebstvu; v obliki dotika, v obliki nasmeha, v obliki veselja in nežnosti – bolj kakor v sami podobi, in jo častim kot vsak pravi častitelj v veri in upanju po združenju v Eno.

Odkar sem te resnično videl, vem:

Ti si moja Kali – boginja smrti, ki me z okrvavljenimi ustnicami, raztrgaš in ubijaš vedno znova in znova, ter plešeš nad mojimi oglodanimi ostanki svoj uničujoči ples, dokler se zopet ne dvignem kot neuničljivi Feniks iz pepela ter zaplujem pod nebo nazaj v tvoj smrtonosni objem, ki me ponovno potegne v vrtinec blažene ponavljajoče se smrti.

Odkar sem te resnično videl, vem:

Ti si boginja …

in ob razodetju, ki ga občasno in vse pogosteje ponavljava

postanem tudi jaz ob tebi bog.

Tomaž Mahkovic

Komentiranje je zaprto!

Tomaž Mahkovic
Napisal/a: Tomaž Mahkovic

Pesmi

  • 21. 10. 2009 ob 08:35
  • Prebrano 747 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 335
  • Število ocen: 8

Zastavica