Oko je zabasano
z mrkimi oblaki,
preluknjano od
vreščeče strele,
medtem ko ledene šibre
lomastijo po scefrani,
utrujeni jesenski roži.

V glasu preži zver.
Žveči cvetove ovenelosti,
grenki so, a ne čuti.
S sekalci razpara tihe gube.
Se izleže v krik.


Verige rok rožljajo
v pesmi hlastanja
po mehkem rdečem mazivu
za svojo moč,
za spiranje rjastih ran,
počenega hrustanca
in odtisov kopit.


Poblaznele opletajo za plenom,
kosti in sklepi votlo odmevajo
med nemimi listi groze.
Kopita nog pomendrajo
vse pod seboj,
kot, da bi jurišali besni noži.

Ida Semenič- adisa