Brezbrižnost vsakdanjika,
tisočkrat prehojena pot,
spregledan trenutek,
usih čuječnosti,
bolečina v prsih,
umirajoče življenje;
krik!

A zidovi previsoki,
koža pretrda,
krošnje pregoste,
misli predaleč;
klic preslišan.

Ostaja le še praznina,
čustveni vakuum,
odmevajoče slovo,
izginjajoče bobnenje v dalji,
zavesa, ki zastira pogled na lepoto.
A ti hrepeniš po lepoti,
ti, ki iščeš življenje.

Potrebuješ dotik,
neskončnost zvezdnega neba,
radost vzhajajočega sonca,
privlak obzorja ob morski gladini,
toplino poljuba na čelu,
drsečo dlan na obrazu,
strast v glasbi in gibu,
sij notranjega miru,
blisk pogleda v večnost.

Kajti ti se moraš zbuditi,
ti moraš rasti, odložiti bremena,
prečkati mejo razuma,
se dvigniti v višave izkustva.
Začutiti drhtenje, vznesenost trenutka,
prihajajočo spremembo.

Tako te,
ob koncu vseh stvari,
čakam,
dotik duše.

Tomaž Medved