Nekaj manjka mestu.
Vse manj je rož na oknih
in dreves.
(še pokopališče je obglavljeno).
Trdota klopce leze vame;
čez čas ugotovim,
da ni iz lesa.

Obrazi so hladni.
Uganjujem.
Skrb, nezadovoljstvo?
Jeza?
Zaverovanost vase, vzvišenost?
Obup,
naveličanost, apatija?
Nekateri robotki
so prilepljeni na zaslon telefona.
Mogoče dva, trije nasmeški
zadišijo po melisi.

Kapucarja mi namenita
zaničljiv pozdrav z dvignjenim sredicem.
Kva bul'š stara?
Stisnem ustnici in pogoltnem slino.

Dotakne se me roka
s predolgimi črnimi nohti
z nagubano kožo,
ki že nekaj časa ni videla mila.
Besede smrdijo po žganju.
Ponudim, kar imam - banane.
Njegov pogled ...

nada pecavar