Cona smrti
Korak za korakom,
globina pod mano,
vrh doseči pred mrakom,
če ne je vse končano.
Divji veter, vihar,
svarilo mrtvih,
da konca ne bo nikdar.
Korak za korakom,
cilj neznan,
samo sledim znakom,
prevečkrat zaman.
Rumeno sonce zahaja,
led pod nogami,
hladna luna prihaja.
Korak za korakom,
telo zaostaja,
bitko bijem z orjakom,
ni ne konca ne kraja.
Mrliška balada,
temni prepadi,
beli sneg pada.
Korak za korakom,
snežni metež noči,
pridružiti se okostnjakom,
za vedno zapreti oči.
V coni smrti spati,
kot opomin živim,
z življenjem se ne smeš igrati.
Korak za korakom,
tiho ležim,
družbo delam pešakom,
tu večno mižim.
Priklenjen na goro,
poskušam, ne vem,
kako končati to moro.
Korak za korakom,
vzpon večtisočakov,
balada namenjena junakom,
preveč okostnjakov.
Cona smrti, začetek in konec,
mrak postal je noč,
le še hlipajoč na pomoč.
Sneg te objame, oster, leden,
v stiku s kožo dela opekline,
bolečina, ki kar ne mine.
A objem, sprva oster, leden,
postaja voden, meden,
njegov objem pomirjujoč.
Pot na telesu počasi zmrzuje,
poslednja misel na dom, zatem zalet,
nič več večno zaklet,
iz zaleta v večen polet.
Novo telo ujeto na moro,
spokojno leži,
čeprav ne trpi, zdaj večno miži.
V hladni tihoti,
telo brezno poje,
mrlič brez glasu,
korak mu zamre.
Mrtva tišina, v temni glasni noči,
srebrna milina,
milina, ki je nežna kot svila.
Včasih ne veš kaj je vroče,
ker te tudi mraz lahko speče,
a sedaj večna milina,
nihče nič ne reče, tišina.
Višina postane dolina,
kamnita gora,
najnežnejša tkanina,
Bela gora, prišla jutranja je zora,
si lepota življenja, simbol trpljenja,
le ogenj, ki gori, te preživi,
o gora, ki ledeno gori.
Zgodba življenja, ognja, ledu,
mraka in zore,
koraka ter večnega snu.
Novi pešaki,
spet isti koraki
gora, ki ledeno gori,
življenje prinaša in večno živi.
oj pesnik,
se je splačalo vzeti čas in prebrati tvojo pesem dpo konca
Višina postane dolina,
kamnita gora,
najnežnejša tkanina,
ta verz kot prelomnica mi je še posebej pri srcu
in nato optimizem v sklepnem delu
रामा (RA.j.)
Dragi pesnik, pozdravljen nazaj,
hvala za premišljen komentar. Res vedno veliko pomeni. Sploh od nekoga, ki ž evč časa to počne in ima več izkušenj :D
Sem se potrudil, da ne bi prehitro prešel v optimizem, kar je malo podaljšalo pesem. Korak za korakom se tudi mogoče prevečkrat ponovi, toda po drugi strani ustvarja občutek stiske in bližajoče se pogube.
Hvala za vaš vpogled in želim vam prijetno pisanje, sedaj pa si bom zagotovo prebral tudi kakšno vašo stvaritev.
Močne besede dajo težo sporočilu te življenjske pesmi, polne resnic.
Tudi meni je všeč, da zadnji del uravnovesi predhodnega.
Pozdravljen in dobrodošel na Pesem si, Erazem, lepo, da si se nam pridružil,
Ana
Korak za korakom,
telo zaostaja,
bitko bijem z orjakom,
ni ne konca ne kraja.
Ko sem še sama lahko hodila po gorah, sem se vedno počutila nekako v drugi dimenziji, radostno, vzhičeno. Nikoli tako kot pišeš ti v tej baladi. Vendar razumem, tudi ta vidik trpljenja, ki ga lahko primerjamo z vsakdanjim življenjem.
Mi je pa všeč omemba doline, torej: kjer je volja (in pamet), je pot.
lp, Marija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Erazem Skuk
- 06. 01. 2025 ob 23:15
- Prebrano 253 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 60.21