Vstopivši v balonček nostalgije,

sem sede opazovala okolico,

ki je v trenutku mrtvosti

ponovno zaživela.

Spomnila sem se dveh,

meni najpomembnejših,

v tistem obstoju.

V družbi obeh

mi je bil ponujen pečat bolečine,

dotik trpljenja.

Z odprtimi rokami sem ga sprejela.

Ob spominu na trenutke,

kronološko ločene,

so se mi oči navlažile

s strastjo preteklega časa,

ki je bil iz moje strani vedno poveličevan

pred mojo sedanjostjo.

Pa si rečem;

“filmsko”,

potem pa me misel prešine;

trenutek,

ko je od zgodbe ostalo nič,

ravno sedaj imam kraljestvo,

ko sem mirno na varnem, 

na bregu,

kjer se lahko odločim,

ali se želim ponovno približati vojni,

ki sem jo borila sama s seboj,

ali jo pozabiti,

ali le prešiniti s pogledom,

kot da nikoli ni obstajala.

Nina Vinšek