Skoz okno gleda blágo me ves čas.
Širok v ramena, strm, siv, plečat,
zarisan v dan, v decembrski je mraz,
podoba gore je, podoben sem mu jaz,
a vsak od naju nosi svoj pečat.

So jutra, ko ga pač preprosto ni.
A vem, da tam je še zavit v meglice.
Ne odzval bi se na moje prošnje, klice,
prej bi morda priklical z juga ptice.
Je tam, je sam in nemo v čas beži.

Navdih je vedno, tudi ko ga ni.
Pozorno, vem, pod prste moje gleda,
saj dolgo, dolgo že sva si soseda
in večen on že od nekdaj semkaj gleda,
mi šteje ure, dneve, leta in molči.

Minevava v neskončnost, ki konča se 
nekoč za mene zagotovo, a ne zanj.
Čeprav takrat že poln bom spoznanj,
izkušenj, zrelih misli, modrovanj,
prepustil mu bom prostor, večnost, čase.

Brezinbor