Tukaj, v drhtenju diha,
si plamen na robu vžigalice,
ustvarjena, da zanetiš ogenj,
ne da ležiš kot neprebrane knjige,
pritisnjene ob hrbte včerajšnjega prahu.
Ura ne prosi za dovoljenje, da bi tekla.
Zahteva le, da ji slediš
ali pa zapravljaš svoj utrip, ko se učiš obžalovati.

Tvoje življenje se ne konča pri tridesetih,
niti pri štiridesetih, niti pri petdesetih,
tam, kjer ti rečejo, naj skrbno zložiš svoje sanje
in se prepustiš tišini.
Nisi senca, ki bledi z mrakom,
nisi reka, ki ji je dovolj, da usahne.
Si več kot le nekdo.
Pogumna in drzna stojiš tam, kjer so rekli, naj poklekneš.

Česa se bojiš?
Padca, poraza, ljubezni,
ki te odpre kot razpočeno granatno jabolko,
neurejeno, divjo, polno sladkosti.
A kakšna je alternativa?
Zapreš se v plastične škatle,
prestrašena, da bi se te karkoli dotaknilo,
razen varnosti rutine?

To je to. Ta dih.
Ta drhteča roka, ki se steguje naprej.
Ta priložnost, da se razpreš
in pustiš svetu, da vstopi kot sončna svetloba.
Nobeno drugo življenje ne čaka v ozadju,
ni drugega jutra, ko se prižgejo luči.
Ni vaj, ni popravkov.
To je resnica, surova in neobdelana.

Stopi naprej. Prekini tišino.
Ne boj se ljubezni
ali načina, kako razkriva tvoje brazgotine.
Tu si, da pustiš prstne odtise,
da okusiš besede, ki jih ne upaš izreči.
Bodi to, kar si – edinstvena, drugačna,
mojstrovina, ki te je niso nikoli učili narisati.

Ko pade zastor,
in bo,
ne bo več časa, da bi jim povedala,
kako bi lahko bila
tisto, kar si vedno želela.
Govori zdaj, hodi zdaj, skoči zdaj.
To je tvoje življenje in dogaja se,
ne glede na to, ali ga živiš ali ne.

Lucija Lotus Mlinarič