Spomni se, Barbara,
neprestano je deževalo v Brestu tisti dan,
in ti si hodila, nasmejana,
sijoča, radostna, premočena
v dežju.

Spomni se, Barbara,
neprestano je deževalo v Brestu,
in srečal sem te na ulici Siam.
Smehljala si se,
in tudi jaz sem se smehljal.

Spomni se, Barbara,
tebe, ki te nisem poznal,
tebe, ki me nisi poznala.
Spomni se,
spomni se tistega dne,
ne pozabi.

Moški, skrit pod napuščem,
je zaklical tvoje ime:
Barbara!
In ti si stekla k njemu v dežju,
premočena, radostna, sijoča,
si se mu vrgla v objem.

Spomni se tega, Barbara,
in ne zameri mi, če te tikam.
Vsem, ki jih imam rad, rečem ti,
tudi če sem jih videl le enkrat.
Vsem, ki se imajo radi, rečem ti,
tudi če jih ne poznam.

Spomni se, Barbara,
ne pozabi
tistega blagega in srečnega dežja
na tvojem nasmejanem obrazu,
na tem srečnem mestu,
tistega dežja na morju,
na arsenalih,
na ladji proti Ouessantu.

Oh, Barbara,
kakšna neumnost je vojna!
Kaj se je zgodilo s teboj zdaj,
pod tem dežjem iz železa,
ognja, jekla, krvi?

In tisti, ki te je stiskal v svojem objemu,
zaljubljeno,
je mrtev, je izginil ali je še vedno živ?
Oh, Barbara,
neprestano dežuje v Brestu,
tako kot je takrat,
a ni več enako, vse je uničeno.

To je dež žalovanja, strašen in žalosten,
to ni več nevihta
iz železa, jekla, krvi,
le oblaki,
ki razpadajo kot psi,
psi, ki izginjajo
v vodi v Brestu
in gnijejo daleč stran,
daleč, zelo daleč od Bresta,
od katerega ni ostalo nič.

Lucija Lotus Mlinarič