Oj Irena,

poezija lepa kot vedno dostojna spomina.

Lahko da bo vodila  druge po poti,
ko osebnosti tvoje več ne bo,
kakor Prešernova zapoznelo cenjena,
taka je usoda nižje od neba.

Ti pa boš za svojo pomirjenost z obstojem
hočeš nočeš morala poiskati
svobodo, ki je neodvisna od vsega tuzemskega.

topel zimski pozdrav z vse več svetlobe            रा   (RA)

oj, Rajko  :)  hvala

vsesorte se človek sprašuje

čeprav se mu namiguje 

kaj je resnica

navezanost je močna vrv in ljubezen je lahko veliko breme

*

ko nekoč damo na božjo tehtnico spomine, kakšnih bo več?

Ostani raj ko je vse že skoraj pekel ;)

lpi

Hvala za spomine! Srčna pesem. Lepo bodi! Jernej

Hvala Jernej, napleti si čim večlepih spominov.

Ko se borimo s slabim, nam pomagajo zmagati.

lp in lepe praznične dni

Izjemna pesem!

Hvala, Timy,

lp dragemu pesniku

Pesem. Lepota besed.

Mrak odreže svoj delež.

A le začasno. V izposojo.

spomniš me na sofijino izbiro. prizor pekla. ti da, ti ne. in vmes on sam, v beli halji, ubogi jozef.

mislim, da ko vidno izgine, vidiš zlo kot fascinacijo, banalnost, vendar s srcem, kot ti, moraš gledati, za to vprašanje, ali se je tema pričela z žalostjo. ali je žalost. 

meni se zdi z obupom, zapuščenostjo, strahom ... če to vse skupaj ni žalost. 

poz,

m.

Še dobro, da se spominjamo v glavnem - lepega!

Draga Maša, hvala, 

pa da najdemo svetlobo tudi za zaprtimi očmi.

lpi

miko

Spomini so moji angeli in demoni, je zapisal prijatelj Ivan Črmič, kar me je nagovorilo in odkrilo nova okno v razmišljanje  - da so morda spomini tisti, ki se dajo na božjo vago, pa da morda le ni toliko lepih, da bi lahko prevagali, ker se vrinja slaba vest, da nismo storili še kaj več in našli več veselja v tistem, kar smo počeli. Pa še mnogo tega ...

Lp in rad se imej

Draga Nada, upam, da je res tako, tudi, ko se vse slike iz življenja stresejo v zavest in se nč ne more skriti. :)

In potem  ...  je morda enako, kot ko pozabimo na vso bolečino ob rojevanju in spet gremo ponjo   :)

hvala in lp 

hvala, pi. vem kaj si imela v mislih. jaz pa na svoj način. kaj je v odgovornih, kar pripelje otroke v srce pekla, saj so sami nekoč bili otroci. in vidim nekaj metafizično dednega. tujec. strah pred tujcem. večni turek je zagrešil večno prometno nesrečo in nikakor ne to, da mu delovni čas ni dopustil, da si odpočije pred potjo domov. 

tudi to je spomin, vendar ni ne lep ne grd, je neko dejstvo. in kaj je, je le še spomin na človeka. in s tem ne mislim abstraktnega človeka, s čemer plašijo osnovnošolce v logiki, temveč kateregakoli, vsakega posamičnega človeka s perjem ali lasmi, še preden ga je obsedlo to, da je nekaj posebnega ali nekaj več. od tod vsi zli spomini. žal, se prebudimo šele na parah in življenje je en sam grd spomin, po volji sreče satanske zavisti.

sorči. te kjero, ampak, dons tekilo.

lp

Krasno, draga Poetesa Irena!

A ti trenutki spominjanj se vrstijo, 

vse bolj in bolj v jeseni dnevu se gostijo, 

somrak v mrak počasi se podaja, 

na krilih nostalgija v srce zahaja ...

Pa srečno ti 2025 leto!

Z lepim pozdravom,

Sašo

in, če sva zadnja zemljana in je ob naju pet marsovcev, bova gotovo midva tujca, mar ne. če pa rečeš, da je univerzalna zavest edina drugačna, se muzajo kaj neki je to, čeprav vsi vejo kaj ni.

še enega prosim.

lep dan, pi,

m.

Dragi Sašo,

hvala enako, srečno tebi in tvojim dragim!

(Pa se spet sprašujem, kaj je sreča  :) )

lpi

Miko, glede na učenje raznih ver in njihovih svetih spisov, se človek zlahka zmede, saj vsi govorijo o drugačni poti tja čez in celo o različnih svetovih tam nekje nad materialnim. Od strašnega Jame pri hinujcih do šejtana v islamu, vmes je še domač hudič in mnogo temnih stvorov. Kaj je tam preko reke Stiks in kako sodi Oziris, kakšen je Grim Reaper, pa kakšne oči ima Hades ...  Pa spet, kaj je na koncu tistega tunela, ki ga vidijo preživeli po obsmrtni izkušnji in mnoge pričaka Jezus ali predniki ali svetlobna bitja, ki sevajo eno samo ljubezen?

Pravzaprav je lažje ljudem, ki verujejo v eno od vseh teh reči in so trdno prepričani, da imajo prav. Ker je morda ravno zavest tista, ki nas vodi po naših prepričanjih  - kamorkoli že.

Ker če se vagajo naša dobra in slaba dela - je možno da ob razjasnjenju spoznamo, da je bilo nekaj, za kar smo mislili, da smo nekomu storili dobrega, ravno nasprotno, morda je bil naš dober namen njemu v pogubo. A tu je seveda potem vprašanje svobodne volje in se reče - vsak se sam odloči. Torej je vsakdo odgovoren za vse, kar je počel. A ne ve, kako je zares vplival na okolico.

Je življenje projekcija mojih misli, ki jih najpogosteje obsedajo čustva ali nekje brezsnovna sanjam to bivanje tukaj kot nekako vlogo v filmu? Da se učim? Nekako sem verjela, da naj služim drugim.

Ja, no, pa na zdravje  :)

Irena, odličen koncept s pozitivnim omreženjem sonca, ki podaljšuje tisto, česar nočemo, da mine ... potem pa razsodba:

Ko vidno mine, tonemo v temini -
kot angeli, demoni, so spomini.

Vsak se najde v njej.

Lp, Caki

Dragi Caki, hvala za lep komentar.

Ostani svetloba �

Lpi