Sodba
Ko se zamreži sonce pred zahodom
v vrhove golih krošenj, zimskih vej,
kot da bi pletlo gnezdo novim vzhodom
iz vse bolj kratkih že večernih prej,
na lubje riše črto iz rumene
kot vrv z balona, da se z dnevom zveže,
ki kakor cvet osipa se in vene -
obarvano mrak lačni si odreže,
spomine golta in dotike tuje,
ker v črno sivih slikah sam prebiva,
nikogar ni, da ga v nasmeh obuje.
Je rojstva teme zmeraj žalost kriva?
Ko vidno mine, tonemo v temini -
kot angeli, demoni, so spomini.
kje naj vstopi, kje naj se rodi bog, če jaz (že) sem.
tako smo naučeni, pošteno, opreti se na lastne sile. potem se pa znajdemo pred nečim, kar presega volitivni aspekt. ljubezni ne moremo izcediti iz sebe, ker je nekako postala imperativ. kako postati biti. se to da?
hoteti ne biti, biti zoper sebe? gotovo je tukaj še nekaj, kar ni samo volitivno. vendar v temi nimam drugega kot da verjamem v voljo in da svetloba preobraža temo.
lp
v temi, nimamo drugega kot da verjamemo v voljo in v to, da svetloba preobraža temo.
lp
O, Lidija, šele zdaj videla - mi uhaja (vsesorte :) )
golta spomine in dotike tuje ?
Hvala in lp
pi
JA, samo metriko ohrani:
spomine golta in dotike tuje
Odličen sonet, vreden mnogokratnega branja!
Lep pozdrav, Dejan
Dejan, me veseli in veliko pomeni, najlepša hvala!
i
Hvala za črtice, lepo je videti smučine, da se sodba izteče z užitkom :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 27. 12. 2024 ob 09:00
- Prebrano 804 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 335.77