Črn dež
Sodček rož
ti podarim
ko jadram
skozi prste
nevidnih senc
čez oblak želja
vročega neba
v soju
jutranje meglice
ki hladi mojo kavo.
Vroče
sonce obrzda
nevidno dušo
črepinj človeka
ki ga pometejo
iz tal črnega asfalta
smrdečega po dežju
da še ptiči ne pijejo
te vode ogabe
iz vročega morja
cvetočih koral
brez barv.
Je nič
Je beseda
Je pesem
Potem Jernej pohvali pesem
Neprecenljivo
Hvala �
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleš Kastelic
- 26. 12. 2024 ob 17:40
- Prebrano 176 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 57.21