V njeni glavi je še vedno

moja slika punčke nagajive,

življenju nedorasle, 

ki izziva, se igra in smeje,

ki še ne razume, zato se pravilom upira.

Kot deklica sem se trudila, 

da bi razumela, dojela.

Da bi njeni želji ustregla,

svojo plat dokazala, 

jo razveselila.

A le sebe v žrtvovanja zanko sem ujela.

Sčasoma odkrivam njen vidik sveta,

s krutimi besedami, očitki me uči,

da nisem sposobna,

da sem nepomembna  

in nič vredna,

naj ubogam, bom pokorna, 

da bom preživela, 

da me bo okolica sprejela.

Zdaj sem se umaknila, spoznala, 

moja bo slika otroka v njejn večno ostala.

Ni prostora za novo, doraslo.

Posodobitev pri njej ne obstaja.

Njena zavrženosti bolečina še ni popustila,

moja razigranost jo je prebudila. 

Žal moje "sreče" ne (z)more dojeti,

moje otroštvo in mene objeti,

moje mišljenje zanjo ne obstaja,

preveč boli, 

ker nisem dovolj ponižna in ubogljiva.

Zameri mi, ker nisem z njo trpela,

ker hotela sem jo le odrešit,

da pretekost bi že končno zapustila.

A zdaj mi je jasno, 

za njeno srečo jaz nisem odgovorna

vem,  rane jo njene držijo pokonci.

Zidove je zgradila, 

nehote za sebe moč hranila,

obstoj družini je na svoj način zagotovila. 

A če bi ljubezen do hčerke,

ji skozi nastale razpoke pobegnila,

če bi njeno si igrivost dovolila,

bi se v sedanjem življenju 

za večno sesula, zgubila. 

Hvala, mati za rojstvo in življenje,

za vse kar si mi dala.

Postala prav zato sem ženska samosvoja. 

olgasem