Večni krogotok
Piš nežne,
sled krhke,
sipke pisave.
Dan
svežih moči
vtira slepe poti.
Blešči, ko
maziljeno
prizemlji.
Očetnjave,
mogočni stolpi
iz peska.
Medeno nederje,
izviharjena
prst.
Prašni vzdihljaji.
Zadnji obrazi
v rudeči oazi.
Suho oko,
zrklo
peščeno.
Počij,
nasloni telo
na zemljo.
Na pusto,
na vzhodno
ravan.
Vzemljehod
je vsak
tvoj prihod.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poet
- 17. 10. 2009 ob 10:55
- Prebrano 1277 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 640
- Število ocen: 19
