Ko misli mehko praskajo poletje
in tlijo medli, zdrapani spomini,
je kje še prostor, kamor suho cvetje
poležeš krhko, preden streš se v zimi?

Ko hladne blodnje žreti zver želijo,
kot sidro jo vsaditi nekam vase,
da z njo pretekle sanje oplodijo,
takrat ne misliš, jezdec, nič več nase.

Pogreznjen v nekaj, kar pritiče niču,
razmaknjen med predele izpod diha
počakaš na svoj bič, odvzet biriču -
Zdaj v tvoji roki z južnim vetrom niha.

Lidija Brezavšček - kočijaž