Mlado drevo
se pretaka v meni.
Čisto nedolžno še.
Diši po mleku,
želi si materinega objema.
A kaj ko je krošnja stara
in posušena.
Polomljena.
Razcefrana.
Uničena.
Rada bi še rasla.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 17. 10. 2009 ob 09:37
- Prebrano 656 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 40
