Počasi zlagam srebrni papir
Počasi zlagam srebrni papir
kot gube let na obrazih spominov.
Besede postajajo mehkejše,
a zvenijo globlje –
kot zvok vetra skozi zimske veje.
Srebrno šelestenje je v laseh,
v drhtljaju rok, ki držijo pismo,
v tišini, ki ostane,
ko vsi glasovi zamrejo.
Z leti se učim brati tisto,
kar ni bilo zapisano:
misel, ujeta med vrsticami,
blisk svetlobe v zatemnjenem gozdu.
Srebrno ni konec,
je le začetek nečesa novega –
lesket časa, ki se daljša
in daljša.
Srebrno ni konec, je le začetek nečesa novega...
lesket časa, ki se daljša
in daljša
waw (*_*)
kar ni bilo zapisano:
misel, ujeta med vrsticami,
blisk svetlobe v zatemnjenem gozdu.
Popotniki smo, ki v srebrne pregibe shranjujemo doživeto in občuteno, da lahko to potem brez erozije razgrnemo v besede. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Milan, počaščena sem, lepo si pospremil pesem.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 17. 12. 2024 ob 21:57
- Prebrano 405 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 118.73