DOLORIS ROSA
kdaj nazadnje je ponesla
prst do ustnic brez nasmeha
si blazinico odtisno
omočila kot v poljubu
ki že leta ni ukraden
bil in podarjen nikomur
kaj šele iskreno vrnjen
kdaj nazadnje je ponesla
prst do knjige pred naročjem
se z blazinico odtisno
oklenila kot obljube
bledoličnega papirja
da na novo brez ozira
stran v življenju se obrne
hlastajoč po zraku rožnem
uro srčno si navija
tesne čevlje razvezuje
stopiclja v globoki luži
v njej zavpije brez presledka
s krikom si razklene sponke
anevrizme brez utripa
da popoka in razlije
se prek glave in lopatic
da tam v tla se rdeče vpije
nakaplja se v humus zemljin
omehča ji pot pretrdo
omehča korak k pogledom
pristnim da se veka zgane
da opazi jo vsaj kdaj
da opazi jo njen on
prst do knjige pred naročjem
se z blazinico odtisno
oklenila kot obljube
Maša, spet iskreno občudujem kako znaš dobro ubesediti tako globoke zadeve.
Zaključek mi je pa sploh res tak močen.
Svit, Ronja, Dragon,
hvala za postanek, lepo besedo.
Čestitke k baladnemu portretu,
lp, Ana
Hvala, Ana. ☆
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Maša GL
- 16. 12. 2024 ob 01:21
- Prebrano 590 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 277.47