
Verjel sem v boga, verjel sem v nebesa,
hodil k maši in molil zvečer.
Verjel da se v uri vrtijo kolesa,
ista za vse in ne bo nikoli zamer.
Verjel sem da v duši vsi smo enaki,
v življenje verjel na drugih planetih.
Verjel v nasmešek pri deklici vsaki,
svobodo pri talcih nedolžnih, ujetih.
V ljubezen verjel kot najvišjo lepoto,
spoznal da za vse ni prva vrednota.
Težko je ozdravit notranjo slepoto,
če denar ti je prej in kaka druga "dobrota" .
Verjel v ljudi in njih vso dobroto,
da tudi pri njej bo iskra vzplamtela.
razočaran se umaknil, izbral si samoto,
ve kje me najde, če si res bo želela.
Lepa pa otožna.
Ne vem. Se mi zdi, da mi je vsaj zaenkrat še vseeno bolje, ko se trudim - verjeti.
Včasih človek res izgubi vero in upanje, ko nas življenje malo strese z lekcijami.
Spet bo prišla sapica optimizma. Morda pripelje še Njo s seboj.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Dragon
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!