Pod pragom zbito davno razdejanje;
sled divjosti, ki žre jo nova zora.
Brezbup zdaj vendar najti nišo mora,
da svoje pse povrneš v budno stanje.

Kipeče brazde pulijo plotove,
resnice sled se guga v strd spomina,
pošla je sreče zadnja ostalina,
za vrati groza bulji v maske nove.

Boš kdaj odtrgal tram nad pragom vhoda
in si dovolil v besni dom stopiti,
pregristi more, vzbuhle vse do svoda

podmolklih zvezd, ki ni jim dano priti
do mrtvih vek, ker jih požira voda
neurij zvestih - breznu dno prebiti?

Ne boš, ker veš, da pesmi niso zdrave.
Saj verzi tvoji vse osti ostrijo -
a srhi v mlačnih rimah pripolzijo.
Kot Nič poniknejo v jesenske trave.

Lidija Brezavšček - kočijaž