Čisto potiho odhaja v vrtenje
čas, ki pomenil je več kakor pesem.
Daleč je vse, česar se ne dotikam.
Drobce odkrušenke v verze odnesem.

V meni ostajajo slike brez konca,
ko dolgo poletje se sence dotakne.
Mislim na tebe in vem, da obstajaš,
a čas te iz slike narahlo premakne.

Ostaja toplota zakrita v praznini;
nekaj, kar dolgo bo barvalo stihe.
Ko bodo mrzli še zadnji spomini,
bo veter zahodni zaklenil navdihe,
da ne postanejo zli opomini.
In bo prepozno za nove prepihe.

*

V meni ostajajo slike brez konca,
ko dolgo poletje senc se dotakne.
Mislim na tebe, vem, da obstajaš,
a čas te iz slike narahlo premakne.

Lidija Brezavšček - kočijaž