Zradirala si svoje pikaste sledi na mlečni cesti.
Prenesla si svoj jasni odsev na drugo stran ogledala.
Bledo zelenilo svojega pogleda si utopila v odtoku plitvega
jezerca.
Utišala si takt svojih korakov, ki so od nekdaj polno bobneli v
moji preponi.
S poparkom razredčene grenčice si poplaknila vse najine minule
mlade večere.
Odplesala si popolno koreografijo brez spremljave moje bolne
kitare.
Pobožala si mojo senco, ko so zamrle čutnice najine bele brezine
noči.
S sabo si odpeljala četrti dan, zapakiran v neskončnost
brezčasja.
In ne sledim več ritmom plapolanja tvojih noro rumenih las.
Izgubil sem zadnji popisan list iz najinega prepotenega
notesa.
Gologlava odhajaš.
Lidija Brezavšček - kočijaž