
Preden
želje,
pričakovanja,
upanje
slečeš
in jih oblikuješ
v mehko,
melanholično zmes,
se na oknih časa izrišejo
šepeti.
Prav tako prikapljajo na površje
vse rane
nastale
v letih,
ko je bilo belo nebo razprostrto ter zagledano v svet,
a kaj ko je v resnici samo v tem času slednjega razkosalo na dvoje.
Skozenj se ničesar več ne vidi.
Opazujem zgolj še preglasen trušč razglašenega saksofona,
ki se kot nadležen prah vije po dvorani,
in natakarje,
ki hitijo s pospravljanjem kozarcev, umazanega pribora in prtov.
Vse je že ponotranjeno,
in nemogoče se je
kadarkoli
še kdaj
vrniti na izhodišča,
saj si čovek vsakič znova umaže roke z delom ali z denarjem.
Obraz pa vselej z besedo.
Nekoč, ko sem imel daljši odmor in sem 5 let abstiniral od alkohola,
sem imel sanjo z dvema slikama. V prvi sem sedel kavarni "Brioni"
ki je bila luksuzno opremljena z vrhunsko opremo in dragimi
pijačami, s fotelji itd...
V drugi sliki, pa sem bil v istem lokalu, ki je bil povsem gol,
beton, le čistilka je pometala...sredi prostora je na tleh stal
krasen brušen kozarec, ki sem ga skrivaj, da ni snažilka
videla zmaknil in si ga dal v žep...No, to je bila
napoved, da s to rečjo še nisem opravil...
Svit ...
Življenje piše čudne zgodbe. Pomembno se mi zdi, da se v človeku ne izgubita upanje in vera v boljši čas. Če ne zaradi sebe, ohranjajmo upanje zaradi ljudi v naši okolici, ki nas ima rada. Zaradi njih je vredno!
Vse dobro ti želim! Jernej
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Jernej Jager
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!