
tonem
sredi večno iste zgode
besov kletev užaljenosti
ure in ure
leta
mislim si
kako ste srečni
nekdo še pozna tišino
nekdo vidi jesen
v meni ni več pesmi
ležim kot mrtev kralj
razsutega kraljestva
samote
in ni mi mar
če razfuka ta planet
če faširajo dojenčke
adieu
tudi ti frančišek
spusti še več teh ptičkov na prostost
evrovizija
končita vuršt
in vesela novica slavnega para
love just left the building
a veš miko, da nazadnje človek
pride do spoznanja, da se na
ves svet začne gledati, kakor
odrasel otrok na igračo.
Preprosto NIMA več nobene vrednosti.
(samo ne tega okrog govoriti, ker bo kaos še večji)
nazadnje vsakogar nat....., ljudje pa se še vedno
zaljubljajo vanj.
Saj ni res, pa je.
Razumi , če moreš.
mogoče tudi, da so se aboridžinci dojemali kot last zemlje in njeni skrbniki in ne njeni lastniki. mi pa obratno. velika razlika v zavesti. tega niti sodobni nomad ne more prav razumeti. naš ego se ves čas vrti okoli sebe, kot da sploh obstaja kot neodvisna entiteta in je, recimo voda zgolj h2o in nikakor ne njegovo življenje. zdaj, ko nas je toliko je brez veze plozat. pametnjakoviči trgujejo z vsem, tudi z denarjem, popolnoma nesposobni dojeti kaj se dogaja s planetom, kaj v resnici je.
lp
Pravijo, da dobre misli pomagajo ... se seštevajo ...
Te razumem, miko
Ni lahko.
Mene je šele bolezen in kaos doma med korono toliko pretreslo, da sem nehala tako zelo resno jemati svet z vsem tem balastom.
In sem začela skrajno resno jemati življenje kot takšno, optimizem in vero. Drugače bi se mi zmešalo. Ali pa bi me povozilo malodušje.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!