Sto belih zob se je v ustih bleščalo,

je z njimi pregriznil vse kar se je dalo.

Zares zelo lep, kakor kak maneken,

a z eno napako, da je bil malo len.

Svojih zob si nikoli ni hotel umiti,

nič se ni bal, da mu utegnejo zgniti.

Sta očka in mamica ga svarila tako:

»Očisti si zobke, sicer bo hudo!«

Pregovor star pravi, da kdor ne uboga,

tega gotovo bo tepla nadloga.

To pri krokodilu je tudi veljalo,

kaj kmalu je jokal, saj je vrag vzel šalo.

Zobje kar naenkrat so črni postali,

boleli zelo in se nič več bleščali.

Drug za drugim izpadli iz ustne votline,

v njej so ostale samo še škrbine.

Na koncu obiskal je zobodravnika,

ki pa je rekel: »Prepozno in pika«.

Krokodilček nekoč tako lep in fin,

sedaj lahko grize le še čokolin.

Roman V.