Tako je na tem svet,
da kdor svojih besed
v škrlatno svilo ne bo ovil
in jih še v nežen veter položil,
ta svoje sreče ne bo ulovil,
le tak srčni glasek
se bo svojega plesa veselil,
tako potoval bo po svet
in
ustvarjal bo
zali svet, sijoč svet besed,
sam čas tihi
naužil se bo teh besed.
Človek živi v svetu,
kjer besede mrke
včasih solze na lice so dajale,
besede lepe
pa s smehom in veseljem
brazde so orale,
vse v našmo čas se to dogaja.
In sedaj obzorje
nekje v daljavi se svetli,
beseda zala in časek tihi
skupaj z roko v roki
potujeta po svet
in ustvarjata naš svet,
dan sijoč in obzorje zlato,
a le mičen svet besed
pokaže nam vso svojo moč
v svet,
a le besede
sijoče, pristne, zale,
nezlagane,
v srcih pri ljudeh
svoje mesto bodo poiskale.

francitraven