Prvo jutránje petje petelinov

požene veke spanca med obrvi,

kot bi se sprožíla vzmet —

iščem ga lahkó še samó z brlivko

po vogalih, vijugah mojega ležišča,

po šegah hedonistov.

Poskušam šteti ovce,

cifre časomera namenoma spregledam —

itak se ne zganejo nikamor.

Beket je končno pospravljen za ogrado —

umírim se,

obrnem hrbet k luni za meglicami s kodri.

Takrat kokot že spet v zariplosti zakikirika

in kliče svoje k maši —

njégova piščal se ne oglaša kot po navadi,

kokošád brezciljno tava po blatu na predhišju.

V megli me zajame

zdriz z žveplom med kaménjem

in kakor curek vode s kockami ledu —

razblini sanje.

Ograde odfrčijo, brlivko iščem —

lotim se ponovnega iskanja

po vogalih, vijugah že razmetanega ležišča,

po šegah hedonistov.   

Janez Dreu