"Nikoli te ne bom pozabila", si pustila v nekem drugem življenju.

Razumem te.

Nihče, ki hrepeni po sreči, ne sme živeti v preteklosti.

Jaz sem ostal v tem drugem življenju, 

zato si te lahko še vedno naslikam, 

kako razporejaš kaktuse na okenski polici,

ob spremljavi Lane Del Rey.

Želiš, da bi steklo božale kapljice,

ker mraz ni dovolj močan razlog,

da ne bi imela slabe vesti, ker si ostala doma.

Medtem ko čakaš, da se vrne s tenisa,

možu likaš srajce 

in mu po barvnih odteknih zlagaš kravate.

Praksa kaktusov se obnese.

S sakojev z valjčkom pobereš smetke,

z robov italjanskih čevljev odstraniš blato.

Ni težko ugotoviti, da ima v karieri visoko pozicijo.

Ne ve pa, katera je tvoja najljubša knjiga.

In kako rada si prižgala cigaret po dveh gin tonikih.

S hladnim pozdravom vstopi v vajin navidezen raj,

ne da bi opazil, kaj vse si storila zanj.

Tudi, ko si nadeva drugi kos lazanje, 

ki so jo spekla, govori samo o teniški partiji 

in jutrišnem sestanku.

Ti se še ne zavedaš, da ti nekaj manjka.

Dovolj ti je, da se konec dneva priviješ k njemu v objem in mu predlagaš ženska imena za otroka, ki ga pričakujeta.

Na televiziji poročajo o ekonomiji,

zato ti ne nameni pogleda.

Trdno prepričan, da bo dobil sina,

navrže nekaj moških imen.

Morda pa te tako prav on, po nesreči, spomni name.

Črni Kos