Elektrika poganja moje lene ude,
radiatorji že grejejo sobane,
zimski mraz pritiska s hribov,
prvi sneg prihaja - zima bo.

Gledam blede sive črte pred seboj
vse na istem, belem so, papirju
list vsak v majhen blok je vpet.
Iz vseh vetrov se zbirajo besede,
pisalo v roki pušča modro barvno sled,
črte na papirju preprečujejo nered.
Iz glave iztiskam divje misli,
vse urejam v dolge zgodbe
v glavi se zarežejo res vroči bliski,
elektrika poganja moje lene ude.

Skozi okno gledam vsako jutro,
luč nad ulico se ziba v vetru
sence blede gibajo se po asfaltu.
Zjutraj psiček s frizbijem v gobcu
lastnico svojo vodi na povodcu,
ustavita se ob vsaki bilki trave.
Zbuja se promet v temnem mestu
ob uri, ko otroci še vsi sladko spijo.
Hišnik šolo že pripravlja,
radiatorji že grejejo sobane.

Vsak dan v sivino je oblečen,
če bi videl malo sonca bil bi srečen.
Sledim kolonam prometnih vzorcev
zbežim v gozd, tam ni hup in zvoncev.
Jesenski gozd pomirja mojo dušo
uležem se v listje rumenelo
v usta vzamem suho biljko
in pod glavo sklenem roke.
Nad mano se zapira listnat strop
zimski mraz pritiska s hribov.

Zdaj zavijamo se v tople bunde
prve luže se spreminjajo v led,
na travah se nabira belo ivje.
Veter s cest pometa suho listje,
zjutraj megla mi zakriva ves razgled,
dež prišel bo s temnimi oblaki,
burji se upira drevje s strumnimi vojaki
s polj pobrani zadnji so pridelki,
ptice lačne krožijo na nebu,
prvi sneg prihaja - zima bo.

Tomaž Jevšenak