Proti zimi
Odlamljajo se drobne prhle veje,
ko jih mrtviči prvi zimski mraz
in trave, ki jih nič več ne ogreje,
tesnó na zemljo stisnejo svoj stas.
Nebo vodéno je in nizko leta,
počasen val oblakov z vonjem zime;
pomlad ne misli, kaj se ji obeta
s prihodom bele zasnežene plime.
Peč gorka je, žarijo v mrak polena,
ob njej zaprem oči za staro sliko,
ko dal si me vso srečno na kolena,
nevedno še, da čaka me veliko.
Pot iz negodja nam v neznano gre,
nekoč otrpne sreča, z njo gorje.
.jpg "Nada")
V tej pesmi zasije celo življenje kot en utrinek!
Iskrica.
V topli peči.
Iskrica.
V topli pesmi.
Peč gorka je, žarijo v mrak polena,
ob njej zaprem oči za staro sliko,
Lp Ra.j.
Oj Irena, tudi jaz zaprem oči za staro sliko. Super!
Lp, Caki
Draga Nada,
hvala za esenco, ki jo zmeraj najdeš.
lpi
Dragi Rajko, hvala, za branja in dotike. Grejejo. :)
lpi
Dragi Caki, hvala ti, saj veš, nabralo se je slik in še bi jih ...
lpi
Prelep sonet in res, kot je omenila že Nada:
od otroštva do otrple sreče!
... vmes so pa vsi odtenki življenja ❤️
Lp, Marija
tesnó na zemljo stisnejo svoj stas.
Čudovito poveden, živ sonet z nevsiljivo resignacijo.
Lp L
Draga Marija, najlepša hvala.
Minljivost je usoda vsega posvetnega. Le da misel o tem ni stalno prisotna in korajda se zdi, da ni resnična.
Lp iz megle
pi
Matej :)
vse ima svoj stas, celo misel, ko postane beseda - z zvokom ali v zapisu
nič ne krademo, ker nam je vse podarjeno
Vzemi
Draga Lidija, vesela sem tvojih besed.
Hvala, objem
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 14. 11. 2024 ob 18:23
- Prebrano 590 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 258.98