Duša hrepeneča,

vsaka Solza je boleča.

Čigav ta Obraz,

katerega pristni iščem Izraz.

Kje si, moj Ljubi,

ne pusti me same v Pogubi.

Kdo je Ta,

ki odklepa Vrata mojega Srca.

Mar si ti, Preljubi?

Mar ni važno, kdo je.

Le da se deliti zmorem,

v čistoti Duše odpreti,

vulkan Moči sprostiti,

le pristno Ljubiti

in Strast podeliti.

... ne pa raztrganega Srca

v naročju nositi,

grehe in napake pokoriti,

se s pepelom večne slave trositi,

solze bede točiti,

zopet in znova ljubiti,

povsem se drugemu prepustiti

in čisto nase pozabiti.

O! Kako lepo, polno, čisto!

Da lahko drugemu se dam!

O, hvala ti Pesem!

Da si tu, za Me.

Ko že Um se megli,

Srce preveč Boli,

v prsih Radost trohni.

A še tu si zame,

da steče moj Spev,

ta Duše odmev.

O, edina si ti!

Ki uslišiš me v Noči temni!

Ki olajšanje podariš

in brezskrbno se deliš.

O, ti Muza!

Brezosebno Obličje!

Miljone Podob Čudovitih!

Morda nikoli nikdar

niti ena

nisi hotela biti.

A tu si -

‘spolnjuješ svojo nalogo.

Si Odsev, Odziv,

ki ga krvaveče Roke iščejo,

vsihajoče Mladosti Utripi slutijo,

bede stoletnih noči čutijo…

Pesem h koncu gre,

lažje se diha v Temi,

hvala ti,

ker vedno Tukaj zame si.

Devina