Iz sebe stiskam misel,
vse besede znane
papir pod mano, z mojim čustvom,
 se ne zgane.

Kot pod težo sem velike skale
vem kaj rad bi rekel,
a besede danes nočejo še
biti v preprogo stkane.

Pride dan, ko vse ugasne,
ko se misel v sanjah porodi
a izgine, ko si skuham kavo,
v okusu kave se bednica zgubi.

Grem kot veter stresat krošnjo,
da z drevesa kakor listje
kakšna dobra misel prileti.

Tomaž Jevšenak