Ostala mi je tvoja stara ura,

ki si jo po skodelici kave

vsak dan vestno navil.

Držim jo v roki

in prešine me misel,

da zdaj ni več tvoja,

tvoj čas je pošel.

A kako naj rečem, da je moja,

ko pa si v spominu še živ?

Ta ura se je ustavila s tabo,

zato jo nesem k urarju,

naj jo spet prebudi.

Loti se dela,

čas previje naprej

in ura spet bije.

Jaz pa si želim,

da bi lahko tvoj čas prevrtel nazaj,

da bi tvoje srce še enkrat bilo,

da bi še enkrat slišala tvoj glas,

da bi rekla adijo,

da bi si v misli zarisala tvoj obraz.

A si vedel takrat, da si jo navil zadnjič?

Kati