Toliko besed
kličejo iz sledov
zadušenih želja,

toliko hrepenenja
skritega v upanju srca,

tako dolgih dnevov
navzven prikritih
čutnih hrepenenj,

ko boji se počasi
navidezno ohladijo,

ustavijo silo korakov,

zazidajo v podkožje
še živega telesa,

blokirane poti
v navideznem
svetu zavestno
ustavljene,

nepremično
v duhu

se prestavljajo s časom

iz ene svetlobe v drugo,

iz ene noči v naslednjo.

Le navznotraj
ostaja enako.

Samo da besede božajo.

Gladijo, umirjajo,

ohranjajo ravnotežje.

IŽ-lev