
Rad imam hindujske templje,
njihovo neskončnost v končnem,
stebriščne dvorane,
skozi katere zrak prosto veje
najsi bo zima ali poletje,
odtenke prijetnosti,
postanek z razgledom
na odprtih terasah.
Klesani steber, eden od tisočih,
mi daje oporo,
ko sedim
in nihče me ne moti zares,
vrvenje ni isto kakor na ulicah,
pravijo, da so umazane, pa niso,
so le polne ljudi v pisanih oblačilih
z nasmehom na ustnicah.
Zvočnost dogajanja ima druge razsežnosti.
Vrvež, čudežno preobražen v mir,
žubor glasov imenujem za šepetanje ljudi.
Še najglasnejši so otroci, ki tekajo naokoli,
zvončkljanje se prepleta z odzvenom
večjih zvonov ali glasom “podkupljenih” slonov,
ki ti z rilcem podelijo blagoslov,
otroci pa sočasno planejo v jok.
Zbrala se je vsa družina,
neredko v obsegu večih rodov,
v srcu nerazdružljivo povezana,
obeduje na delčku svojih tal,
(hindujska svetišča se merijo v hektarih),
tako da niso v napoto nikomur.
|
Krave so dostojanstvene,
vsakomur svete. Kaj hitro dobijo
prigrizek, kakšen čapati,
- srčno ponujen ali zavržen na tleh -
ker je praznik, morda celo birjani
ali sladico.
|
Da je tega v templjih dosti,
vedo tudi opice, nikoli presite norčij.
Če ti ukrade banano, ne jokaj,
kupi si drugo, cel šop za drobiž
z okusom po mani.
Neskončne vrste čakajočih na daršan -
ogled božanstva v mimohodu -
skozi notranje kamre svetišča.
Da v gneči ne bi šlo kaj narobe,
poskrbijo redarji iz mesa ali v kamnu,
kipečem proti stropu, ujeti.
Le pogled jih doseže;
še lestve ne zmorejo te višine.
Bolj resni iskalci se dobro počutijo
ob svetih možeh,
težko jih je prepoznati,
kadar niso v oranžni opravi,
morda skoraj goli ali
po videzu razcapanci.
Vem, da pravi spominki so le vtisi,
energetski zapisi v prostoru,
polnem lebdečih vibracij,
ki jih v meditativni tišini zaznam
še bolje kakor v glasni molitvi.
Zakaj bi lagal, da imam rad recitacije
saj niso čokoladni bonbon?
Njihovo ritmiko inu spevnost
obožujem še iz časov,
ko sem le prisluhnil vedskim panditom.
Zdaj jih rad prepevam v sozvočju
z njihovo dušo, čisto in neumrljivo.
Če mir je vnesel v tvoja “ušesa”
nemir, si dobrodošel tam,
kjer duša te čaka, da skleneš izlet,
a še prej tu ga začneš.
Vdane utelešene duše
v vrstah vijugajo
po hodnikih veličastja.
Mir vsepovsod valovi,
celo kipi božanstev
v krivuljah zaobljenih stebrov
skrivnostnemu vzorcu sledijo.
Potopila sem se v to tvojo pesem, všeč mi je. Predlagam le nekaj drobnarij (predvsem vrstni red besed, vejice in pa opombo o tem, kaj vsebuje zadnja kitica bi dala ven):
Rad imam hindujske templje,
njihovo neskončnost v končnem,
stebriščne dvorane,
skozi katere zrak prosto veje,
najsi bo zima ali poletje,
odtenkei prijetnosti,
postanek z razgledom
na odprtih terasah.
Klesani Ssteber klesani, eden od tisočih,
mi daje oporo,
eden od tisočih, ko sedim
in nihče me ne moti, zares,
vrvenje ni isto kakor na ulicah,
pravijo, da so umazane, pa niso,
so le polne ljudi v pisanih oblačilih
z nasmehom na ustnicah.
Zvočnost dogajanja ima druge razsežnosti,.vVrvež, čudežno preobražen v mir,
žubor glasov imenujem za šepetanje ljudi,.šŠe najglasnejši so otroci, tekajoč ki tekajo naokoli,
zvončkljanje se prepleta z odzvenom
večjih zvonov ali glasom “podkupljenih” slonov,
ki ti z rilcem ti podelijo blagoslov,
otroci pa sočasno planejo v jok.Se zZbrala se je vsa družina,
neredko v obsegu večih rodov,
v srcu nerazdružljivo povezana,
obeduje na delčku svojih tal,saj (hindujska svetišča se merijo v hektarih),
tako da niti niso v napoto nikomur.
|
Krave so dostojanstvene,
vsakomur svete. kKaj hitro dobijo
prigrizek, kakšen čapati,
- srčno ponujen ali zavržen na tleh -
morda, ker je praznik, morda celo birjani
ali sladico.
|
Da je tega v templjih je dosti, na voljo
vedo tudi opice, norčij nikoli presite norčij.
Če ti ukrade banano, ne jokaj,
kupi si drugo, cel šop za drobiž
z okusom po mani.
Neskončne vrste, čakajočih na daršan -
ogled božanstva v mimohodu -
skozi notranje kamre svetišča;.dDa v gneči ne bi šlo kaj narobe,
poskrbijo budni redarji.
vVsi želijo - (manjka glagol)
do tistih kamnitih, do tistih do stropa,
ki so dosegljiviega le pogledu,(saj).
šŠe lestve ne zmorejo te višine.
Bolj resni iskalci se dobro počutijo
ob svetih možeh,
težko jih je prepoznati,
kadar niso v oranžni opravi,
morda za igro pač skoraj goli ali
po videzu razcapanci.
Vem, da pravi spominki so le vtisi,
energetski zapisi v prostoru,
polnem lebdečih vibracij,
ki jih v meditativni tišini zaznam jih
še bolje kakor v glasni molitvi.
Zakaj bi lagal, da imam rad recitacije
saj niso čokoladni bonboni?
Njihovo ritmiko inu spevnost
obožujem še iz časov,
ko sem le prisluhnil vedskim panditom.
Zdaj jih rad jih prepevam v sozvočju
z njihovo dušo, čisto in neumrljivo.
Če mir je vnesel v tvoja “ušesa”
nemir, si dobrodošel si tam,
kjer duša te čaka, da skleneš izlet,
a še prej tu ga začneš.
zadnja kitica kot Vdane utelešene duše odjek 1.,2., 5. (in 7.) kiticese v vrstah vijugajo
po hodnikih veličastja,.mMir vsepovsod valovi,
celo kipi božanstev
v krivuljah zaobljenih stebrov
sledijo skrivnostnemu vzorcu sledijo.
Draga urednica,
hvala za vaš "kirurški" poseg v to pesem. Zlahka bi upošteval tudi ta namig od danes zarana
......
poskrbijo človeški in kamniti redarji,
ki segajo do stropa
........
ki je dober zaradi opazne težnje po preprosti jasnosti izraza,
vendar sem nazadnje le naredil malo po svoje,
upam da bo vsem (bralcem) všeč tudi Vam.
prijazen pozdrav RA
Naj bo tako ... in čestitke za v pesem ujeto vrvenje, ki vodi k miru,
lp, Ana
Jako zanimljiva pjesma o hinduskim hramovima.
Čestitke na još jednoj podčrtanki!
Ivan
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: RAjko Jerama
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!