Potujem, potujem
iz dneva v dan
iz noči v novo noč
moram proč
drugam ...

V somraku,
v megleni tišini
tavam daleč naokoli.
Iščem topel dotik.
Sem v vetru
izgubljena duša,
ki nihče je ustaviti
ne poizkuša.

Zamegljene luči
na koncu ulice
me vabijo kot veščo k sebi
preden se nebo zjasni,
gol in utrujen
v daljave potujem,
izgubljen v mestu
–  –
mrtev
se mi ta svet danes zdi.

Potujem, potujem
iz dneva v dan
iz noči v novo noč
moram proč
drugam ...

Tomaž Jevšenak