Jesen se je razsirila cez planjavo,
stojim ob potoku, poslusam valovom,
kateri se na svoji poti pogovarjajo,
le kaj govorijo?
Vidijo moj otozen izraz obraza
in me hocejo spodbujati?
Vidijo moje solze na licih
in jih hocejo s sabo vzeti?
Moje misli tavajo k tebi, zaprem oci,
te vidim pred mano,
cutim tvoje nezne roke na moji kozi,
cutim tvoj poljub na mojih ustnicah.
So le sanje?
Se bojim oci odpreti, da ne bi vse poslo...
Veter se podi okoli moje glave,
prve dezevne kaplje
mi padajo na obraz, sedaj moram iti.
Cisto pocasi odprem moje oci,
niso bile sanje,
ti zares pred mano stojis.
Kako si me nasel?
Ne, tega te ne bom vprasala,
zame je le ta trenutek vazen,
ta vecer je najin,
vse drugo me ne zanima.
Me nezno objames,
tvoje ustnice sepetajo:
"ves, jaz brez tebe tudi ne morem vec ziveti..."
Na kratko zaprem oci in si mislim:
"...a ni zivljenje lepo..?"
Sedaj naju ne more nihce razdvojiti,
le zadnja ura, za to nihce ne ve,
zato ziviva danes, v tem trenutku...

5. Oktober 2009

Marijana Rauscher