V sive rjuhe zamotana
se po nebu kotali,
kakor tujka zapackana
med koprenami hropi.


Blizu svetle Severnice
onemogla obleži,
zvezdni veter sivo lice
ji s poljubom poživi.


V galaksiji Andromede
gube kraterjev zgladi,
a pri Marsu polna zmede
se v rdečico potopi.


Iz zagate jo potegne
vsa ljubeča Venera,
k Orionu z njo pobegne,
nova rojstva zvezd spozna.


Pri Saturnu kupi prstan,
pri Jupitru luni dve,
ob Merkurju in Uranu
pa potuje kar miže.


Plejade avro ji svetlijo,
ko Sonce že globoko spi,
k Mlečni cesti vsi hitijo,
Oven Plutona lovi.

Danes se blešči rumeno,
prvi je jesenski ščip;
nebo in Zemlja kakor eno
dihata v vesoljni utrip.

Ida Semenič- adisa