PREGREŠNI ŠEPET
Ne sprašujem te,
ti že veš, zakaj si izbral
prav mojo hišo za svoj dom,
preden si zakuril ogenj.
Vedel si, previdnež,
da se ost vname
počasneje kot perje,
zato si oskubil moja krila,
še preden si jih s kladivom
pesti pritrdil na tram grodnice
in jih z natančnim udarcem
pribil z žebljem časa,
da dobiš varno streho.
Ne sprašujem te,
ti že veš, zakaj si pognal
tok rdeče reke, še preden si
zlepil lopatice za moj hrbet
in z moje dlani potegnil
skrite grablje v slepi vid.
Vedel si, da ne bom nikoli otrok
in da ne bova skupaj posedala
na korcu mlinskega kolesa,
vedel si, da se po tej strugi
ne bodo pretakala
angelska petja in
da ne bom vanjo točila,
temveč metala kamnite solze.
Si se zato ovil v Mannonov* plašč
in mene nago poslal v svet?
Si zato potreboval moj kačji jezik,
da ostaneš prisrčno dober in lep,
si mi zato v grlo porinil besede,
da lahko širim tvoj šepet:
Hči, odgovarjala boš za moj greh …
* Mannonov plašč - plašč nevidnosti in pozabe
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
- 12. 10. 2009 ob 13:57
- Prebrano 1293 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 969
- Število ocen: 23
