Življenje je mreža,
ki vanjo si ujet,
a daleč je reža,
ki vodi v svet.

Mreža lepljiva
te v zanko zavija,
zdi se strašljiva,
kot boj, agonija.

Reža v daljavi
pa upe poraja,
ker tam na planjavi,
se sreča dogaja.

Če hočeš rešiti
lepljive se mreže,
moraš pač priti,
do te male reže.

Reža-svoboda,
ti pravi, da pridi,
a mreža-zabloda,
da to so prividi.

Prosi Nekoga,
da roko ti da,
saj mreža kot droga,
te vleče na tla.

Naj On ti pomaga,
odstrani naj mrežo,
ovire premaga,
da prideš čez režo.

Katarina Ambrož