
Naša ulica, kamor sem se tako rad
vračal iz šole domov,
postaja ulica vdov.
To sem ugotovil davi, kar naenkrat.
Pri zajtrku sem rekel mami:
morda tudi ti postaneš vdova.
(Oče je bil tačas z doma).
Morda, je rekla, nič se ne ve.
Nazadnje smo pokopali soseda
letos poleti, lep sončen dan
za pogreb je bil to, prav zares.
In samo začudeno sem pogledal,
ko sem zvedel, da sva bila rojena istega dne,
ko je pogrebnik prebral življenjepis.
Toliko let in nisva vedela tega,
pokojnik in jaz!
No, zdaj je prepozno za dobropis,
iztekel se je čas.
Zadnjič sem štel, koliko je v našem stanovanjskem bloku vdov in sem jih tako na hitro naštel štirinajst, a sem stoodstotno prepričan, da jih je še precej, precej več. Strašljivo. Še posebej, če si moški.
Se strinjam, a če upoštevamo, da so v povprečju nekje 5 let mlajše od svojih soprogov, potem je bolj logično zakaj toliko vdov, lp
Super kot vedno, meni je všeč tvoj način pisanja in morbidnosti (ki jo je omenila že Lidija), je ravno prav, da pesem ne prestopi meje dobrega okusa.
Bravo, čestitke!
Marija
To jaz trobim že 15 let, da je naša vas grobnica moških,
( celo eno zbadljivo pesem o tem sem napisal, ki pa je nisem
objavil na pesem.si, tam drugje pa je objavljena)
in da napredka ne more biti, dokler sceno obvladuje 20-25 vdov,
ki so okostenele in obstale v srednjem veku.
In to so natanko taisti vzorci nad katerimi se zgražamo,
ko spremljamo svetovno dogajanje v medijih.
Moški klovn, kakor opit s slo, pa misli, kako uspešno živi,
če okrog njega skaklja nekaj malih klonov, življenje pa mine
brez razrešitve enega samega problema, da bi se ponovilo
skozi ista slepila.
jbg ni jgd
za pogeb je bil to, prav zares. --> manjka en r
Najprej se odselijo otroci, za njimi 'gredo' velikokrat možje in žene ostanejo same - vdove, na svojih domovih. Mnogim v današnjih časih ni lahko. In potem 'gredo' še one in za njimi ostaja praznina... Včasih le kratek, usoden trenutek in ostanemo same.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!