Težak prašen svet
konjiča straši spet.
Vprega okorna škripa,
konjič se pod bremenom
upogiba.

Mož krepak
v tmni noči tiho tuli;
konjiča šiba šiba,
v prašni-mračni noči,
šiba svojo pesem poje.

Ves truden mož
pri domu je postal,
hiša lsena, s slamo krita,
človk ve,
da delo potno.....tlaka je
in da.......
zaslužen odmor ga čaka..

Sobana majcna, mirna;
tihota tiha,
se po njej preliva;
v tej tišini
samo en nem pogled
in.......
vedi,
da vsi v soban vedo.....
da revšna svoje
mlade je rodila…

Temni kolobar
ovijal je oči jokave;
pogled nesrečen
oplazi dete svoje.

Dete žlico zgrabi,
mleko se polije,
ošvrk
ga po licih bledih
oblije;
rdečica ga predrami,
ve da ošvrk čist pravi bil je,
saj polil je tisto....
za kar oča
se je potil.....

Beli med
cedi se ponekod povsod;
od mize jim curlja....,
ponekod pa med ni mleko
in mleko še manj med je,
tako brez vsega-
z prazno culo-
ljudje hodijo po svet
in se tešijo –
jutri bo bolje spet.....

Bisage težke,
malhe prazne hodijo po svet.

In misel v ranem jutru,
prebudi ga spet:
»Ali bom šel v svet,
da bomo imeli
spet svet lep?«

Oči tmne se odpro;
otročiči lačni
svoj kruh in mleko
jedo;
lesket
izgubil se jim v očeh;
jedo tisto ,
kar dobo;
a... dobro pa vedo,
»da življenje doma
je sveto.«

Samo njih glas
Včasih resno vpraša:
»Oča,
zakaj pa tisti tam gor
nč ne reče?«
Odgovor nem je
in brez besed-
klofuta pripeljana-
a za tistega,
ki ve kaj še ga čaka,
ve da,
težka borba bo še
in to prava:
»za beli kruh;
za svoje dete
za lepši jutri.«

francitraven