S kozarcem tišine
povisevam med zvezdami.
Gledam realno podobo sveta,
ki je mehka in gibljiva.
Kadar se spuščam na tla,
mi v ušesih zvonijo glasovi.
Prihajajo od vsega živega
in ne morem dojeti vsebine.
S podplati sem pripeta na podlago,
s temenom obešena na nebo.
Drsim med tisoči sistemov,
nekateri so bolj,
drugi manj prepereli.
Pačim se podobi na gladini vode.
Gladina se vrti,
njeno zrcalo razpada in se sestavlja.
Moje telo bo zoglenelo,
nekoč bom drobec majcene težnosti
in velike afinitete,
da bi se parila.
Tudi danes sem taka,
le sonce je obrnjeno navznoter,
to veliko plastično sonce,
ki mi sveti v obraz,
ko samcu razpiram noge.


(Iz zbirke Karavana)

Lučka Zorko