Kako čudovito je gledati svet okoli sebe,
in kakšen občutek je: leči v visoko travo.
Travniške rože te raznežijo in omamijo.
Toda prijetna svežina, ki veje iz sence
bližnjih dreves te pomirja in osvežuje.
Šele, ko se za hip zdramiš iz te prijetnosti,
začutiš, kako vroče so postale ustnice.
Ker čuješ kako prijetno curlja voda v potočku
se vstaneš in pogledaš v sonce, ter odhitiš
k tolmunčku s hladno, kristalno vodico.
In ko se skloniš nad čisto gladino,
zagledaš na njej svoj obraz in se nehote opazuješ.
Ko se naveličaš te igre poklekneš in zajameš...
z dlanmi zajameš za nekaj požirkov vode.
Čudovito, prekrasno si se osvežil, okrepčal...
zato zajameš še enkrat in popiješ iz dlani.
S prijetnim izdihom izraziš zadovoljstvo in
z mokrimi rokami osvežiš še obraz.
Nato vstaneš in stečeš po visoki travi, mimo
dreves in njihovih senc, plašiš metulje in čebele...
Smeješ se glasno: iskreno je čuti.
A kdo ve, zakaj se smeješ?
Si res tako srečen v tej tišini, v tej prirodni lepoti?
Ali pa si se morda česa spomnil?

Kapljica