Dolgo, dolgo ni bilo dežja;
v mojem srcu so lišaji suhi.
Zemlja je razpokana in trda;
ždim zazidana tam v sobi gluhi.

Trava je ožgana, moli k nebu,
mesec nemo zagorel je v sušo.
Medle želje tavajo po vetru,
v rokah stiskam onemoglo dušo.

Žeja je izpila stare veje,
ptica nosi temno težo dneva.
In zarežem v trpko bolečino,
skurim lovke črnega si gneva.

Ko spomin izpljune stare vraže,
mažem po obrazu si pepel;
v temo gibov krik se zavrtinči,
v dež labod zleti srebrno bel.

nada pecavar