Odšla si, ne da bi opazila kdaj.
Ostala si sama.
A si verjela.
Da se nekega dne vrnem pote.
Odšla si z ljubeznijo, ki je jaz nisem imela.
Iskala sem jo povsod.
Pri vseh.
A je ni bilo.
Zavrnitve. Spet in spet.
A ti si še zmeraj čakala, verjela.
Vedela si.
Moja pot se je bila vrniti.
Ko je prišla še zadnja zavrnitev, sem vedela...
Ne hodim prav.
Začela sem te iskati.
Dolgo je že tega, a potrebno se je bilo spomniti.
Da nekje čakaš sama. Name.
Odprla sem vrata ogromne sobe-
globoko v sebi.
Nad lebdečimi oblaki, centimeter nad tlemi,
v zibelki živiljenja sem našla tiste oči,
ki nekoč sem jih zaprla.
Srce ki utripa nežno a dovolj močno,
da je verjelo.
Saj to si ti, moja ljuba deklica.
Moj pravi jaz.
Moja ljubezen.
Podaš mi roko in jaz te dvignem nad svoje višine.
Primem te v naročje, da mi ogreješ kosti.
Hoditi brez tebe in iskati ljubezen,
je utopija.
Brez tebe sem prazna.
Brez tebe sem sama.
Brez tebe ljubezen boli.
Brez tebe me ni.
A nisi bila edina ki si čakala...
Koliko se jih vrne, sem vprašala.
Vsi, a nekateri hodijo tisočletja sami, je rekla.
A tako pomembno je, da se vrnete.
V življenje.

Barby